Nova dajatev 3 EUR za spletne nakupe iz tretjih držav

Carina tudi za blago v pošiljkah do 150 EUR

Evropska komisija je odpravila oprostitev carine za pošiljke do 150 EUR zaradi velikega povečanja spletne prodaje in pogostih zlorab. Te so bile odkrite predvsem kot prenizko vrednotenje blaga in umetno deljenje naročil na več manjših pošiljk. Pred 1. julijem 2026 se je ob uvozu teh pošiljk plačal le DDV.

Carina v višini 3 EUR je le začasna dajatev, ki se obračunava od 1. julija 2026 do predvidoma 30. junija 2028. Po tem datumu pa naj bi carinski informacijski sistem na podlagi nove carinske zakonodaje omogočal učinkovito obračunavanje carin po rednih carinskih stopnjah glede na uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo.

Za spletne nakupe iz tretjih držav nova dajatev 3 EUR

Prodaja blaga na daljavo pomeni dobavo blaga, ki ga dobavitelj odpošlje iz tretje države (ali tretjega ozemlja[1]) kupcu v državi članici EU, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

1. Dobava blaga je opravljena davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj EU niso predmet DDV ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec. Te osebe imenujemo tudi končne potrošnike, med katere sodijo fizične osebe, davčni zavezanci, ki nimajo pravice do odbitka DDV, davčni zavezanci, ki so upravičeni do pavšalne ureditve za kmete, davčni zavezanci, ki so upravičeni do maržne ureditve za rabljeno blago, pravne osebe, ki niso davčni zavezanci in nekatere osebe iz 54. člena ZDDV-1 (dobave v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov in dobave mednarodnim organizacijam, NATO in SVOP).
2. Blago ni niti novo prevozno sredstvo niti blago, ki ga dobavitelj tudi montira oziroma instalira s poskusnim zagonom ali brez njega.

Kaj mora kupec vedeti pri uvozu blaga iz tretje države

Dobavitelj lahko kupcu, ki ni davčni zavezanec, identificiran z redno DDV ID številko, ampak izpolnjuje enega od zgoraj naštetih pogojev iz točke a (v nadaljevanju končni potrošnik), blago pošlje na dva načina:

1. Dobavitelj je vključen v posebno uvozno ureditev VEM (IOSS)

V tem primeru dobavitelj kupcu že ob spletnem nakupu zaračuna DDV. Do 1. julija 2026 je bil za kupca DDV edini strošek, ker je bila pošiljka v vrednosti do 150 EUR oproščena carine. Sedaj pa mora plačati DDV in še carino v vrednosti 3 EUR, ne glede na dejansko vrednost uvoženega blaga. Carino 3 EUR na izdelek lahko plača neposredno ob spletnem nakupu, ali pa ob uvoznem carinjenju.

Tudi če je izdelek vreden manj kot 1 EUR, se carina obračuna v znesku 3 EUR. Še več, 3 EUR se ne obračunajo na celotno pošiljko, ampak na posamezni izdelek oziroma postavko carinske deklaracije, v katero se uvrstijo izdelki z enako tarifno oznako. Na primer 3 kosi bombažne srajce se štejejo kot en izdelek. Če pa je pošiljka sestavljena iz treh različnih izdelkov, se obračuna 3 EUR carine na vsak izdelek posebej, torej skupaj 9 EUR, ne glede na to, da je celotna pošiljka vredna veliko manj.

Primer:

Fizična oseba je prek spleta pri kitajskem prodajalcu naročila izdelek v vrednosti 40 EUR. Spletna platforma ji je ob nakupu obračunala slovenski DDV in je za transakcijo pri uvozu uporabila posebno ureditev IOSS. Ob uvozu se DDV ne obračuna ponovno, obračuna pa se začasna carina 3 EUR na posamezno carinsko postavko. Pri tem ni pomembno, ali pošiljko dostavi običajna ali hitra pošta. Če je kupec uvoznik blaga, plača še stroške carinjenja, ki jih obračunata pošta oziroma hitra pošta.

Nekateri dobavitelji že ob naročilu po spletu kupcu obračunajo tako DDV kot carino v vrednosti 3 EUR na izdelek. V tem primeru kupec prejme blago na svoj naslov brez dodatnih stroškov, saj dobavitelj prek svojega deklaranta (špediterja) ob uvozu plača carino, DDV pa prek posebnega obračuna IOSS.

2. Dobavitelj ni vključen v posebno uvozno ureditev IOSS

Če dobavitelj ni vključen v posebno ureditev VEM (IOSS), kupcu ob spletnem nakupu ne obračuna DDV, temveč se ta obračuna ob uvozu blaga. DDV se obračuna od davčne osnove, ki jo sestavljajo carinska vrednost blaga, carina in druge dajatve, ki se plačujejo zaradi uvoza, ter morebitni dodatni stroški do prvega namembnega kraja v Sloveniji[2]. Glede na vrsto blaga se uporabi splošna stopnja DDV (22 %) oziroma znižana stopnja (9,5 % ali 5 %).

Pošta ali hitra pošta za pošiljko do 150 EUR ob uvozu obračuna tudi začasno carino v višini 3 EUR za posamezno postavko carinske deklaracije. Ker se carina všteva v davčno osnovo za uvozni DDV, kupec dejansko ne plača samo 3 EUR carine, temveč tudi pripadajoči DDV, kar pomeni za izdelke s splošno stopnjo (22 %) dodatnih 0,66 EUR. Skupna obremenitev se zaradi carine poveča za 3,66 EUR na posamezno postavko.

Poleg dajatev mora kupec poravnati še stroške carinskega zastopanja. Carinsko deklaracijo za račun prejemnika blaga namreč vloži pošta oziroma hitra pošta. Ta pri carinjenju teh pošiljk posredno zastopa uvoznika, tako da nastopa v svojem imenu in za račun uvoznika. Kupec mora zato pred dostavo oziroma ob prevzemu pošiljke plačati carino, uvozni DDV in stroške carinskega zastopanja, ki jih pošta oziroma hitra pošta obračunata po svojem ceniku.

Primer:

Fizična oseba je prek spleta naročila majico v vrednosti 10 EUR, ki je bila poslana neposredno iz ZDA. Dobavitelj ni vključen v posebno ureditev VEM (IOSS), zato kupcu ob spletnem nakupu ni obračunal slovenskega DDV. Ob predpostavki, da v davčno osnovo ni treba vključiti dodatnih stroškov, se ob uvozu obračuna carina v višini 3 EUR, davčna osnova za DDV pa znaša 13 EUR. Uvozni DDV po stopnji 22 % znaša 2,86 EUR. Kupec mora zato ob uvozu plačati 3 EUR carine in 2,86 EUR DDV, poleg tega pa še strošek carinskega zastopanja.

Če pošiljka vsebuje več različnih izdelkov, ki se uvrščajo v različne postavke carinske deklaracije, se carina 3 EUR obračuna za vsako postavko posebej. Pri treh različnih postavkah tako carina znaša 9 EUR, celoten znesek carine pa se vključi tudi v davčno osnovo za obračun uvoznega DDV.

Kdaj je uvoznik dolžan plačati DDV dvakrat?

Če blago po spletu naroča davčni zavezanec za potrebe svoje dejavnosti, mora že ob nakupu poleg imena in sedeža navesti tudi svojo ID-številko za DDV in s tem dobavitelja obvestiti, da nastopa kot davčni zavezanec. Dobavitelj mu slovenskega DDV prek sistema IOSS ne sme obračunati.

Vendar se v praksi pogosto zgodi, da dobavitelj ne glede na posredovane informacije, tudi v primerih B2B, torej prodaje blaga davčnemu zavezancu, obračuna slovenski DDV po posebni ureditvi IOSS. Na ta način davčni zavezanec že ob spletnem nakupu plača slovenski DDV, ki pa si ga ne sme odbiti, saj je prodaja po tej ureditvi namenjena le prodaji končnim potrošnikom (B2C). Davčni zavezanec pa mora kljub plačanemu DDV še sam obračunati slovenski DDV, saj je blago prejel na ozemlju Slovenije od tujega dobavitelja, ki v Sloveniji nima sedeža niti slovenske DDV ID številke, skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZDDV-1.

Primer:

Zaposleni v slovenskem podjetju, identificiranem za namene DDV, pri dobavitelju iz tretje države prek spleta naroči material za proizvodnjo v vrednosti 120 EUR. Dobavitelj podjetju že ob nakupu obračuna 22 % slovenski DDV in 3 EUR na posamezni izdelek, pošiljko pa pošlje neposredno iz tretje države na naslov podjetja v Sloveniji. Slovenski davčni zavezanec prejme le blago in račun dobavitelja iz tretje države, uvozne carinske deklaracije pa ne.

Dobavitelj je uvozno ureditev VEM uporabil nepravilno, saj je ta namenjena le prodaji blaga v pošiljkah do 150 EUR končnim potrošnikom. Davčni zavezanec zneska DDV, ki ga je dobavitelj navedel na računu, ne sme odbiti, ker je bil obračunan nepravilno, zato mora od dobavitelja zahtevati popravek računa in vračilo DDV.

Ker je postal davčni zavezanec lastnik blaga šele na ozemlju Slovenije in mu je dobavo blaga na ozemlju Slovenije opravila oseba, ki v Sloveniji nima sedeža in ni identificirana za namene DDV, mora prejemnik blaga narediti samoobdavčitev po tretjem odstavku 76. člena ZDDV-1. Samo ta DDV pa si lahko ob izpolnjenih pogojih hkrati tudi odbije.

Andreja Kostelec

[1] Tretja ozemlja so deli državnega ozemlja posamezne države članice EU, na katerih se ne uporablja sistem DDV, ki ga ureja evropska Direktiva o DDV (Direktiva 2006/112/ES).

[2] 38. člen ZDDV-1